| Tekst: | Tinkara Kovac - Veter z juga
KAR NAENKRAT JE OBSTALA:
''NOCEM UMRET.
JAZ SEM
VENDAR SE PREMLADA,
HOCEM ZIVET.''
ON PA JE TAM KAR OBSTAL
IN SE JE SPRASEVAL,
CE JE
RES VSEGA KRIV.
PA JE REKLA, DA JO JE ZVABIL
VETER Z JUGA.
KAR NAENKRAT SE JE
ZDRAMIL:
''NE MOREM VERJET.
SAJ SI ZENA, SAJ SI MATI,
TAK JE TA SVET.''
IN KO KRICAL
JE ZA NJO,
JE ZE DALA SLOVO
IN OTROKOM POLJUB.
''MIRNO SPITE, VI NE POZNATE
VETRA Z
JUGA.''
IN SO REKLI, DA JE DRUGACNA,
DA NIKOGAR SKORAJ NE POZNA.
IN STALNO PONAVLJA
VEDNO ISTE BESEDE,
STEJE KORAKE.
IN SO REKLI, DA JE PREPOZNO,
DA PODNEVI VETER
LOVI,
PONOCI ZVEZDE NABIRA
IN SAMO GOVORI, SAMO GOVORI,
BEZI.
CE BI ZMOGLA, BI
MU REKLA:
''TAKO MI JE ZAL.
RES, VERJELA SEM IN HOTELA,
A ME NISI POZNAL.''
PA JE
ODSLA BREZ BESED,
LE EN KRATEK POGLED
NA DOMACE LUCI.
IN JE REKLA:''PROC ME
ODPELJI,
VETER Z JUGA.''
IN SO REKLI, DA JE DRUGACNA,
DA NIKOGAR SKORAJ NE
POZNA.
IN STALNO PONAVLJA VEDNO ISTE BESEDE,
STEJE KORAKE.
IN SO REKLI, DA JE
PREPOZNO,
DA PODNEVI VETER LOVI,
PONOCI ZVEZDE NABIRA
IN SAMO GOVORI, SAMO
GOVORI,
BEZI.
|
