| Tekst: | Metulj - Jesenski dan
JUTRA, CISTO DRUGACNA, ZDAJ ZAREK VEC ME NE ZBUDI,
DEZNE
KAPLJE SE ZLIVAJO VAME,
KOT DA SAM SEM DEL JESENSKIH DNI.
PO ULICI, PUSTI IN PRAZNI, V
TISINI ODMEVA LE MOJ KORAK,
SE SAM NE VEM KAM ME PELJE POT,
VAZNO JE, DA JE LE DALEC
STRAN.
TI, KI TE CUTIM, KO ZAPREM OCI,
TI, KAKOR JUTRANJE MEGLE IZGINES,
KO NOV DAN
SE RODI.
NEKJE MED ZIDOVI SO OSTALI SLEDOVI
TRENUTKOV, KI ZDAJ JIH VEC NI,
STISNEM
PESTI, DOKLER SE UPANJE TLI
NE BODO ME VZELE TE CRNE NOCI.
OPROSTI MI ZA VSE BESEDE, KI TI
JIH RECI NE BI SMEL,
PREVEC SEM TE LJUBIL, DA BI TIHO
IZGUBIL TEBE IN TISTI NAJIN
SVET.
PROSIM, ZDAJ NE RECI, DA ME SOVRAZIS, KO SEM TAK,
MORDA ZA VSE JE LE KRIV TA
DEZEVEN JESENSKI DAN.
PO ULICI, PUSTI IN PRAZNI,
ZDAJ NE SLISIS KORAKOV VEC,
DEZNE
KAPLJE KOT DROBNE SOLZE
IZBRISALE SO SE ZADNJO SLED.
A V JUTRIH, KO TE SONCE
ZBUDI
NAJ ZAREK TE GREJE KOT MOJE DLANI,
TAKRAT NE ODPRI OCI
PA BOM PRI TEBI, KO SI ME
SPET ZAZELIS,
PA BOM PRI TEBI, KO SI ME SPET ZAZELIS.
|
